Miha Larisi: Bolj moramo ceniti svoje delo in svoj med – Beesmetic

Miha Larisi je čebelar iz Gorenjske, natančneje iz Grabč. Je velik ljubitelj narave in živali. Po telefonu sva se slišala ravno, ko je končeval z opravki pri čebelah. Pogovarjala sva se o njegovih začetkih čebelarjenja, pridobivanju znanja in izkušenj, o ozaveščenosti ljudi o pomembnosti čebel ter o kvaliteti slovenskega medu. 

Kako se je začela vaša čebelarska zgodba?

Začel sem s tem, da sem doma zasadil sadna drevesa, pa ni bilo nobenih čebel. Potem sem se odločil, z majhno spodbudo ženinih staršev, da postavim eno čebeljo družino za opraševanje. Tako je iz ene družine nastalo 14 družin pri meni in 10 družin pri ženinih starših. To ni moja primarna aktivnost, je moj hobi poleg službe.   

Torej ste se začeli ukvarjati s čebelarstvom iz same potrebe, če prav razumem? 

Niti ni bila potreba, bolj je bila radovednost. Tukaj v naših koncih je čebelarstvo zelo priljubljena stvar. Tako sem bil že od otroških let obkrožen s čebelarstvom in od nekdaj mi je bilo zanimivo. Tudi na splošno imam zelo rad živali. Drugače pa se v čebelarstvo nisem podal zaradi same potrebe. Vedno mi je bilo zanimivo, zato sem se pred sedmimi leti začel tudi malo bolj resno ukvarjati s čebelarstvom. 

Kje ste najprej pridobivali svoje znanje o čebelarstvu?

Sprva sem opravil tečaj za čebelarske začetnike, ki ga organizira Čebelarska zveza Slovenije. Moram reči, da sem tam pridobil kar nekaj koristnih informacij. Drugače pa sem prebiral veliko knjig, tudi nekaj čebelarskih forumov, ki pa sem jih opustil, saj človeka bolj zbegajo, kot pa naučijo kaj pametnega. 

Glede na to, da imam nakladni sistem in nimam tradicionalnih panjev, ki so značilni za Slovenijo, nisem imel nobenega mentorja. Večinoma sem se sam učil preko knjig in interneta. Med drugim sem bral tudi knjigo enega zelo znanega in uspešnega čebelarja, v kateri sem zasledil rek, ki mi je bil izredno všeč. Čebelar naredi nekaj in misli, da bodo čebele tako delale, a čebele vedno naredijo po svoje. Navsezadnje je to divja žival, ki je ni še nihče udomačil. 

Danes dopoldne ste bili pri čebelah. Kakšna so opravila pri čebelnjaku v teh časih? 

Trenutno se pri čebelah dogaja pospešen razvoj. Pred pašo jih je potrebno primerno pripraviti. Čebelje družine se v plodišču širijo, na kakšen panj damo gor mediščne naklade, preprečujemo rojenje… Rojenje je sicer lep naravni pojav, a za čebelarja na pol nezaželjen, kadar ne želimo povečati števila čebeljih družin. 

OSNOVNI SLOVARČEK ČEBELARSTVA

ČEBELJA DRUŽINA:  je skupnost čebel, ki so v enem panju. Čebelaj družina ima eno matico, čebele delavke in trote. En panj ima ponavadi od od 5 tisoč čebel pozimi, do 70 tisoč čebel na vrhucu.

ROJENJE ČEBEL:  je naravno razmnoževanje čebeljih družin. Pri tem se družina razdeli na dva dela. En del ostane v panju, drugi del pa panj zapusti.

Katero je vaše najljubše opravilo v letu? 

Seveda je najljubše opravilo točenje medu, saj takrat vemo, da je naš celoletni trud vsaj malce poplačan. To je gotovo cilj vsakega čebelarja. Tudi roj je krasno doživetje, ko vidiš vse črno čebel pred čebelnjakom. Ampak gotovo je točenje medu najbolj pričakovan in najlepši dogodek. Pretekli dve leti sta bili sicer zelo slabi. Pridelal sem toliko medu, da smo se lahko doma malce posladkali in mogoče še kakšen kozarec za prijatelje in znance.  

Dotaknila bi se tudi osveščenosti o čebelah in čebelarstvu v splošni publiki. Kaj je vaše mnenje o tem? 

To je taka zadeva, v katero bi se bilo potrebno kar poglobiti. Zelo veliko ljudi misli, da je med ena taka fina stvar, a žalostna resnica je, da je živilo, ki je največkrat potvorjeno, ravno med. To so največkrat neke raztopine sladkorja, velikokrat je to koruzni škrob, ki ga čebele tam nekje na Kitajskem pretvarjajo v ponaredek medu. Sem pride ta ‘med’ po zelo nizki ceni, v trgovinah pa ga kupujemo po 10€. 

Ravno glede tega sem vas želela vprašati. Ali se Slovenci zavedamo, kaj kupujemo in kakšna je vrednost slovenskega medu? 

Zelo malo je tega zavedanja. Problem je že pri samih čebelarjih. V trgovini slovenskega medu pod 18€ skoraj ne najdemo. Veliko čebelarjev pa svoj med prodaja po 6€. Zdaj je pa vprašanje: ali čebelarji ne cenijo svojega dela ali pa prodajajo kvazi med.

Zdi se mi izredno pomembno, da najprej čebelarji začnejo ceniti svoje delo in temu primerno tudi ovrednotijo svoj pridelek. Čebelarska zveza ima tudi objavljena priporočila o cenah, čemur jaz sledim. Svoj med prodajam od 12€ naprej. 

Močna pobuda je tudi za spremembo označevanja na kozarcih. Pogosto na kozarcih piše ‘mešanica medu iz EU in medu, ki ni iz EU’. Tukaj notri se skriva ponarejen med iz vsega sveta. Čebelarska zveza, skupaj z ministrstvom, si prizadeva za večjo transparentnost, kjer bi bile navedene dejanske države porekla. To bi tudi spodbudilo kupca, da se vpraša, kateri med bo kupil – ali bo to med znanega izvora ali neka mešanica medu vprašljivega izvora. 

V misih imam vedno to, da je med na prvem mestu zame in za moje otroke.

Zelo mi je bilo všeč, ko ste omenili, da ste eden redkih, ki se poslužuje bolj ekološkega pristopa k čebelarjenju.

Tako je. Sicer certifikata nimam in ga tudi nimam namena pridobivati. S tem je namreč povezanih veliko stroškov in papirjev. Mogoče enkrat v prihodnosti, če bom povečeval proizvodnjo.

A sedaj imam v mislih predvsem to, da je ta med na prvem mestu zame in za moje otroke. Zato je pomembno, da vem, da med ne vsebuje ničesar škodljivega. To je moje glavno vodilo. 

Za konec želim, da z nami delite eno zanimivost, za katero mislite, da zanjo ve premalo ljudi. 

Uf, tole je precej težko vprašanje. Mogoče bi rekel samo to, da se premalo zavedamo, kako močna in vredna je narava. Premalo cenimo in preveč smetimo. 

Leave a comment

BREZPLAČNA EKNJIGA

Po prijavi boš v nekaj minutah v svoj e-mail nabiralnik dobil e-knjižico 5 poletnih receptov naravne kozmetike. Ne pozabi pregledati tudi med promocijo in vsiljeno pošto.

x
Minimum 4 characters